Za začetek vzpona puškarstva na Slovenskem imamo lahko leto 1558, ko je cesar Ferdinand I. poklical iz Liega v Belgiji kakih 100 puškarjev, da so uvedli izdelovanje pušk med železarji v Borovljah. V Borovljah je bilo železarstvo dobro razvito. J.F.Hayward navaja, da je bil leta 1633 ustanovljen puškarski ceh, da so takrat izdelovali puške na kresilni kamen ter jih uspešno izvažali v Italijo in Benetke. J. V. Valvasor v svoji knjigi Slava Vojvodine Kranjske poleg puškarjev v Borovljah opisuje tudi puškarja Bottija na Stari Savi na Jesenicah. Takole pravi: »V tem kraju prebiva mojster, ki se imenuje Peter Botti. Zaradi spretnega dela zasluži, da se ga na tem mestu spomnimo, zakaj v izdelavi čednega in lepega orožja mu ni nihče kos, nihče ga ne prekaša, tekmuje z najboljšimi mojstri tako v Brescii v Italiji, kakor tudi na Francoskem in Nizozemskem.«
V 18. stoletju so bili boroveljski puškarji velik dobavitelj orožja za avstrijsko vojsko. Posebej so omenjeni puškarji J.Kulnig, M.Scheinig, J.M.Mischnitz in T.Hamerlitz, ki so delovali v letih 1698 do 1766. Svoj višek je puškarstvo v Borovljah doseglo ob koncu 18. Stoletja, naglo pa je nazadovalo, ko so na Dunaju zgradili veliko tovarno orožja. Tedaj so Boroveljčani začeli izdelovati posebne puške za lovce – privatnike. Leta 1878 so ustanovili puškarsko šolo, leta 1883 preizkuševalnico za puške in leta 1886 puškarsko zadrugo. Pomemben je podatek, da je bilo v letih 1885 do 1903 v puškarski šoli povprečno komaj 15% Nemcev in 85% Slovencev. Pred I. svetovno vojno se je delež Nemcev hitro večal, po vojni pa sta bili v letih 1919/20 puškarska šola in zadruga v slovenskih rokah, upravitelj je bil dr. ing. V.Jeločnik. Novo obdobje za puškarstvo se začne s plebiscitom leta 1920, ko je bila Koroška odcepljena od matične dežele. Po plebiscitu je zaradi pritiska Nemcev veliko puškarjev prišlo v Slovenijo, med drugimi skoraj celotna puškarska šola. Leta 1920 so v Kranju ustanovili puškarno z imenom Obrtna zadruga Kranj. Leta 1922 se pojavi v Kranju tudi obrtnik puškar Janko Mišič. Zadružno puškarstvo je leta 1922 prevzelo češko podjetje Zbrojevka in nato leta 1925 industrialec Poschinger, ki je lata 1928 zaradi takratnih razmer podjetje preselil v Užice. Puškarna Janka Mišiča pa je ostala v Kranju in se razvijala naprej. Leta 1931 je Omerza osnoval še tovarno nabojev. V letu 1947 je prišla puškarna Janka Mišiča in v letu 1948 tudi Omerzova tovarna lovskih nabojev v upravo Invalidskih gospodarskih podjetij. Puškarna in tovarna nabojev sta se leta 1954 združili in registrirali kot industrijsko podjetje.
Za strokovno izobrazbo puškarjev je v letih 1921 do 1931 delovala v Kranju Državna puškarska šola. Z enakim namenom je bila ustanovljena leta 1951 Puškarska šola, ki je v Kranju delovala do leta 1957. V letih 1954 do 1957 je podjetje Puškarna Kranj razvilo in osvojilo izdelavo moderne zračne puške. Izdelali so jih okrog 35.000 kosov. V istem obdobju je strokovna ekipa pod vodstvom ing. Petra Miheliča razvila in izdelala tehnologijo kombinirane lovske puške Bock. Izdelanih je bilo nekaj 100 kosov. V teh letih je končala šolanje prva generacija puškarjev, mladih sposobnih izdelovalcev. V tem času je tudi kragujevška Crvena zastava izdelala svojo zračno puško. Ker so urejali delitev proizvodnje orožja generali, je morala Puškarna Kranj prenehati z izdelovanjem zračnih pušk. Tudi občinski možje so bili tedaj bolj naklonjeni tekstilni industriji in puškarna se je bila primorana združiti s podjetjem Kovinar Kranj, ki je bilo v tistem obdobju v finančnih in kadrovskih težavah. Lahko rečemo, da tedanji občinski veljaki niso imeli zadosti narodnostnega ponosa, da bi zavarovali dolgoletno tradicijo puškarstva v Kranju in Sloveniji.
Po enem letu se je 30 puškarjev odcepilo od Kovinarja in nadaljevalo prekinjeno pot kot podjetje Puškarna Kranj. Odšli so brez opreme in brez kvalitetnega vodstvenega kadra, kljub »doti«, ki so jo ob združitvi prinesli s seboj. Obdržali in razvijali so ročno izdelovanje lovskega orožja, patronarna pa izdelovanje lovskih tulcev, čepov in poklopce za naboje. Izdelki so bili iskani na trgu celotne Jugoslavije, pa tudi širše. Od leta 1964 pa so se začele pojavljati na trgu češke in ruske puške. Zaradi njihove nizke cene se je ustavila prodaja ročno izdelanih pušk iz Puškarne Kranj, saj je bila cena uvožene puške 5.000 din, domače pa 25.000 din. Svoj delež k konkurenci je prispevala tudi Crvena zvezda s svojimi cenejšimi, dokaj kvalitetno izdelanimi puškami. Vodstvo podjetja se je odločilo za nov program: izdelavo rezilnih, vlečnih orodij za kalupe za steklarsko industrijo, plastiko…Puškarji so se začeli uspešno prekvalificirati v orodjarske poklice, hkrati je potekala nabava strojne opreme za potrebe orodjarstva. Lahko trdim, da je bila v tem obdobju Puškarna Kranj sodobna visoko kvalitetna orodjarna, saj je orodja z velikim uspehom izdelovala tudi za tuje naročnike v Italiji, Nemčiji, na Češkem, v Rusiji…Leta 1975 pa se je Puškarna Kranj priključila Savi Kranj. V tem času so na programu puškarstva delali le še trije puškarji, ki so po preselitvi kadrov in opreme na novo lokacijo v Savo ostali brez opreme, ter patronarna. S posluhom vodstva Save Kranj pa so se mladi fantje spet začeli učiti za puškarje. Do leta 1987 se jih je izučilo 30. Leta 1985 je strokovni team v sestavi; ekonomist Tomič, prof. Jože Hlebanja in puškarski mojster Valentin Jenko razvil novo lovsko risanico. Leta 1986 je to risanico tehnološko obdelal in dokončno oblikoval ing. Bogdan Ambrožič. V letu 1975 se je podjetje Gorenje Velenje pojavilo z novim izdelkom za obrambne namene. Ker orožja niso mogli testirati pri vojaških oblasteh v Beogradu (niso imeli registracije za izdelovanje orožja), se je začel postopek o izločitvi puškarstva iz podjetja Sava Kranj in priključitvi h Gorenju. Puškarna Kranj se preimenuje v podjetje Orbis s programom MGV ter lovsko orožje. Vodstvo Orbisa je razen vodje proizvodnje v celoti iz Velenja. V tem času je podjetje uvedlo v proizvodnjo novo razvito lovsko risanico M-113 ter M-112 v izvedbi za levičarje in desničarje s snemljivim nabojnikom. Podjetje Orbis je uspešno delovalo, saj je večino proizvodnje lovskega orožja izvozilo, leta 1992 pa so ga ukinili po za tisti čas znanem scenariju. Tako je prenehala dolgoletna tradicija puškarstva v Kranju in Sloveniji, vsaj v večjem obsegu. Po osamosvojitvi se je večkrat poizkušalo na Obrtni Zbornici Slovenije oživiti program puškar, da bi se lahko zainteresirani izšolali v tem poklicu, ampak žal za to ni bilo pravega posluha pri državi. Tako ostaja zopet le puškarska šola v Borovljah – Avstrija. V današnjem času se tradicija počasi izgublja, stari mojstri, kateri so obvladali poklic do perfektnosti, počasi izginjajo, žal znanje prav tako z njimi. Sicer v Sloveniji še deluje nekaj manjših puškarskih delavnic, tako da upanje nekako ostaja.
V času, ki ga živimo, nismo zmožni ceniti tradicije proizvodnih programov, ki jih je posamezni kraj gojil desetletja in stoletja. To je tudi dokaz, da nismo sposobni ceniti tradicije naroda in ne samega sebe. Kako lahko potem pričakujemo, da nas bodo cenili drugi?
- Roman in Valentin Jenko
